IMETI SOROJENCA S POSEBNIMI POTREBAMI

V skrbi za naše otroke s posebnimi potrebami, zdravstvenimi in šolskimi obveznostmi tega otroka, starši velikokrat nehote namenimo manj časa našim drugim otrokom, ki nimajo to vrstnih težav in potreb. Normalno je, da najprej poskrbimo za tiste, ki pomoč bolj potrebujejo. Vendar pa se ob vsem tem premalokrat zavemo, da posledice nosijo tudi sorojenci otroka s posebnimi potrebami. Seveda se trudimo, da bi vsem otrokom namenili pozornost, čas in vse kar mislimo, da potrebujejo, vedno delamo po svojih najboljših močeh, a pogosto dobimo podrobljeno, da svojega dela nismo opravili dovolj dobro. Če ne prej, pa potem, ko pridejo v obdobje najstništva.

Za mnenje in nasvet, kako naj ravnamo starši, da bo vsem otrokom lažje sem tako poprosila 15 letnico, ki ima sestro z ADHDjem, disklakulijo in dispraksijo.  Takole je tekel najin pogovor:

 

Vprašanje (V): Kaj je tisto kar ti iz otroštva najbolj ostaja? V odnosu s svojo sestro in tudi starši?

Odgovor (O): Najbolj se spominjam, ko sva bili še zelo majhni sva se veliko igrali skupaj. Med nama je slabi 2 leti razlike, jaz sem mlajša. Z njo se je bilo fino igrati, ker je bila vedno polna energije in idej, zelo živahna. A ko sva postajali starejši je to postajalo vedno bolj moteče. Veliko je tudi govorila, tako, da sem sama zelo težko prišla do besede.

Kasneje, ko se je začela šola, sta starša ogromno časa presedela z njo in ji pomagala pri domačih nalogah in učenju. To je mene zelo prizadelo, saj sta skoraj vso pozornost namenjala njej. Spomnim se kako sem letala z igračkami okoli mize kjer sta se učile z mamo, ker sem si želela pozornosti, a sem ju seveda motila. Mami je bila zato jezna in me je spodila proč. Bila sem ljubosumna in počasi se je v meni kopičila tiha zamera tako do sestre kot do staršev. Ker nisem dobila pozornosti, sem počasi obupala, nisem več poskušala. Naučila sem se biti sama in bolj tiho. Še posebno težko mi je bilo dokler sestra ni dobila diagnoze in odločbe, saj starše nista vedela kaj je narobe. Ko smo zvedeli kaj je na stvari mi je po eni strani odleglo. Po drugi strani sem pa tudi sama že začela hoditi v šolo in začutila sem nek pritisk, da moram pa jaz zdaj biti popolna in imeti dobre rezultate v šoli, ker pač nimam učnih težav. To je bil zame zelo velik stres.

 V: Kaj bi morala starša narediti, da bi ti bilo lažje?

O: Večkrat povedati in tudi se vesti tako, da bi mi bilo jasno, da nihče ni popoln, da se tega od mene ne pričakuje. Kot, da vemo, da sestra ne zmore, zdaj moram pa jaz biti popolna. Super bi mi bilo, čeč bi starša prej spoznala, da šola ni vse in da ni potrebno toliko energije in časa vsak dan namenjati šoli, ampak, da bi si vzela isto časa še zame. Če ne gre z vsako posebej, pa da bi se vsaj skupaj učili. Meni je mami velikokrat rekla, ko sem kaj potarnala, da se ukvarja samo s sestro, da se z njo uči, dela in, da nobena od njiju ne uživa pri tem in se ne igrata, ampak jaz sem videla samo to, da je z njo, z mano pa ne. Super bi bilo, če bi lahko enako časa namenila obema. Fine so mi bile skupne igre in dejavnosti, čas preživet skupaj kot družina.

Zelo rada sem šla tudi k babi, ker naju je obravnavala enakovredno. Ona ni bila obremenjena s šolo, tako kot mami. Pa če je sestra preveč govorila ji je rekla naj bo tiho, da še jaz lahko kaj povem. To mi je bilo super.

Zdi se mi pomembno, da se tudi otroka z ADHD na primer uči uvidevnosti in da se svet ne vrti okoli njega kot tudi ne okoli mene. Vem, da si v večini primerov ne zmorejo pomagati, ampak treba jih je učiti in dati možnost tudi drugim, da pridejo do izraza.

V: Kakšen nasvet bi še dala staršem?

O: Otrok, ki ne dobi pozornosti misli, da je on razlog, da je naredil nekaj narobe, da ste nanj jezni. Sploh, če ga še spodite z jeznim glasom, s tem otroku potrdite njegove domneve in strahove, da je nekaj narobe z njim, da ga ne marate. In ko si najstnik, začnejo te potlačene zadeve hoditi na plano iz podzavesti. Zamere, slabe izkušnje, jeza, žalost. In tako se razvije še več uporniškega vedenja. Zato se veliko pogovarjajte z otrokom, razlagajte mu njegovi starosti pomembno zakaj nekaj je kot je, kaj se dogaja in vzemite si kvaliteten čas za vsakega posebej ali pa vsaj za vse skupaj. Tudi, ko je že najstnik, bodite tam za njih, odprti za pogovor, brez obsojanj in zanikanj čustev in počutja vašega otroka.

 V: Kaj bi svetovala otrokom, ki imajo sorojence s posebnimi potrebami?

O: Ko si še manjši ti je res lahko težko. Vedi, da nisi ti kriv za to kar se dogaja v družinskih odnosih, da nisi ti kriv, če starša nimata toliko časa zate kot si želiš, da bi ga imela, da starša ne posvečata več časa sorojencu s posebnimi potrebami zato, da bi kaznovala tebe, nisi naredil nič narobe in nista jezna nate. Vedi tudi, da starša nimata nikakršnih nadnaravnih sposobnosti, sta samo človeka, včasih se ne počutita dobro, sta utrujena, se jih kaj loteva, sta pod stresom, imata veliko dela. Otroci to začutimo in zato je zelo pomembno, da starša to tudi povesta. Da ne dajeta mešanih sporočil in rečeta, da sta v redu, če to nista. Ok je, če reče starš, da se ne počuti ok, da je zaskrbljen, žalosten, jezen, da ga je strah ali nečesa ne zmore. Važno pa je, da poudari, da za to ni kriv otrok in, da bo poskrbel, da bo vse ok in, da bo v redu in tudi, da poišče pomoč, če nečesa sam ne zmore. V tem ni nič sramotnega. Torej kot otrok pa je pomembno tudi, da poveš kako se počutiš, govori o svojih čustvih, pričakovanjih, potrebah, počutju,… Veliko se je treba pogovarjati, odprta komunikacija je bistvena. Bodite odprti, tako otroci kot starši.

 V: Bi lahko dala kak nasvet tudi sorojencem, ki imajo posebne potrebe?

O: Poskušajte čimbolj sodelovat in povejte kako se počutite. Iskrenost, odprti pogovori o čustvih, ne se zapirati vase. Povejte odraslim, če imate težave, da se rešijo dokler so še majhne.

 V: Te je bilo kdaj sram poleg sestre?

O: O ja, velikokrat. Še vedno me je. 😊 Včasih je res pretirano direktna in govori o temah, ki morda niso v danem trenutku najbolj primerne za v javnost recimo. Kot najstnikom nam mnenje družbe še toliko bolj pomeni. Ampak nimamo kaj. Potrebno se je naučiti jih sprejemati takšne kakršni so, saj se velikokrat le stežka zadržijo predno nekaj rečejo. ADHDjevci mislim. In da pri sebi počistiš kaj ti je pomembno. Če je nekaj zares neprimerno v neki situaciji, pa ga poskušaš utišati ali preusmeriti pogovor oz vedenje. Glede drugega me ni sram.

 V: Bi lahko rekla, da je bilo pri vsem tem kaj pozitivnega zate?

O: Ja seveda. Sem veliko dala skozi, zame je bila to velika osebnostna rast. Bi rekla, da se mi je skozi to oblikoval karakter. Vsakemu se, lahko na bolje ali na slabše, odvisno od težav in družine kako s tem upravlja. Dobila sem veliko življenjskega znanja, tudi to, da se svet ne vrti okoli mene.

 V: Če bi imela čarobno palčko, bi kaj spremenila?

O: Ne ne bi. Saj imam probleme, ampak sem zadovoljna z družino, kako se razumemo, da se lahko odprto pogovarjamo, si vse povemo in zaupamo. Zdaj, ko je otroštvo že mimo, ne bi več ničesar spremenila, tako je moralo biti. Saj, ko se dogaja ni fino, je težko, ampak me je to kar sem doživela izoblikovalo kot osebo. In taka kakršna sem sem si večinoma všeč. Tudi sestra kot oseba mi je všeč, ima super značaj. Njej bi odvzela samo te učne težave.

 V: Kako dojemaš druge ljudi, sovrstnike,…

O: Vsak ima svoje probleme in živi v svojem malem svetku. Eni ga delijo eni ne. Meni je dobro, če se ljudje odprejo, saj tako nastajajo pogovori in prijateljstva. Seveda je treba vedeti komu lahko zaupaš in komu ne. Vsi ljudje pa bi morali imeti nekoga, ki mu lahko zaupajo, najbolje je, če je to družina. Če tega doma ni, je nujno najti nekoga drugega zunaj družinskega kroga.

 V: Bi povedala še kako zaključno misel?

O: Nisi kriv oz odgovoren za občutke drugih ljudi, zato ti za to ni treba skrbeti. Tudi, če starši  nimajo non stop časa zate, ni to zato, ker si ti kaj storil narobe. Bodi odprt, povej kako se počutiš sam. Če si ti otrok ali najstnik, ki bereš ta članek, ga pošlji še svojim staršem. 😊