BITI STARŠ OTROKU S POSEBNIMI POTREBAMI 2. del

 

V prvem delu tega članka, sem se dotaknila predvsem težke strani, ki jo doživljajo starši otrok s posebnimi potrebami. Od našega lastnega opažanje, da se otrok ne razvija po nekih danih smernicah, do prvega šoka diagnoze, do obiskovanja zdravnikov in drugih strokovnjakov, pa do izrednih občutkov krivde, da smo za stanje otroka krivi mi starši, ali jeze, če mislimo, da je za to kriv nekdo drug. Težko je sprejeti situacijo, ki je zares nismo pričakovali, vsak starš si želi zdravega, srečnega otroka, ki bo skozi življenje hodil lahkotno in uspešno.

Včasih traja tudi več let, morda celo 10, da se starš in družina popolnoma navadi na to novo situacijo, da osvoji potrebna znanja, pomiri svojo notranjo napetost in zmore zaživeti sproščeno, sprejeti stvari kot so in celo uvideti kaj dobrega je s tem prišlo v njihov krog. Velikokrat se zgodi, da šele za nazaj prepoznamo pozitivne vidike ali pa pomen celotnega dogajanja. Sprva je namreč preveč občutkov žalosti, strahu, krivde, tudi zanikanja in vsega stresa povezanega okoli tega, da bi človek lahko bil pozitiven. Skrb za otroka je psihično in fizično naporna, velikokrat smo starši tudi prepuščeni sami sebi oziroma je zunanja pomoč preskopa ali neprimerna. Zato prenašamo ogromno stresa. Otroci nam lahko poberejo vso pozornost in energijo, zato nam lahko že sama misel, da je v življenju pomembno igrati in uživati tudi v drugih vlogah (partnerstvo, hobiji, služba,…), popolnoma preveč in odveč. Vedno čakamo tisti neki trenutek v prihodnosti, ko se bo zgodilo to in to, potem pa si bomo lahko oddahnili. A življenje teče mimo nas in nekoč pogledamo nazaj in ugotovimo, da v tej enačbi nas nikoli ni bilo. Zato je pomembno, da se vsake toliko ustavimo, naredimo kot neko inventuro svojega življenja in pogledamo kako nam gre.

Tako lahko spoznamo, da smo ob našem otroku marsikaj pridobili in se naučili. Jaz vedno pravim, da sta moji hčerki moji največji učiteljici. Omejujem se kot sem povedala v 1. članku bolj na otroke z ADHD in primanjkljaji na posameznih področjih učenja, a podobno velja lahko tudi za druge. Mene sta naučili:

-          Vsak človek ima svoja močna in šibka področja – to je bila zame velika informacija. Sami sebe običajno primerjamo z drugimi tako, da gledamo svoje šibko področje in nekoga, ki ima to področje močno in seveda se ob tem počutimo zelo slabo. Na primer, če se primerjam s sošolcem, ki obvlada matematiko, meni pa ne gre niti množenje, sem lahko zelo potrta. A poleg tega pa ne vidim, da ta isti sošolec nima nobenega posluha, jaz pa odlično pojem. In ja, otroci se primerjajo in primerjanje je pot do največjega trpljenja. Jaz sem s svojo hčerko presedela ure in ji to razlagala, da smo vsi unikatni, vsi narejeni za nekaj drugega, zato se je nesmiselno primerjati in se tlačiti v neke škatle v katere mi ne pašemo. Žal je družba tudi tako narejena in šolski sistem tudi, zato je to zelo močno sporočilo nam in našim otrokom. Ne primerjajte se z nikomer in nikdar! Ter gojite svoja močna področja! To so tista, ki vas bodo ponesla skozi življenje lahkotno in uspešno.

-          Močna področja niso samo akademski predmeti – velikokrat se zataknemo potem pri tem, da pa nisem pa v ničemer dober in mislimo predvsem na predmete v šoli. Malokrat pa pomislimo, da pa je lahko moje področje na primer sočutje, skrb za živali ali druge ljudi, vrtnarjenje, sestavljanje Rubikove kocke, peka tort, čut za lepoto, povezovanje ljudi, opažanje detajlov ali iz detajlov sestaviti širšo sliko in videti iz okvirjev, biti iznajdljiv, biti ročno spreten, gibčen, muzikaličen, imeti bujno domišljijo,… tu bi lahko naštevali do jutra.  Zato ne omejujte se samo na neke klasične talente in šolske predmete, opazujte sebe in otroka široko in našli boste zaklad, s katerim zablestimo. Zelo pomembno je, da se otrok na primer v šoli, kjer je poznan zgolj po slabih ocenah ali slabem vedenju, pokaže tudi s tem močnim področjem. Povežite se s šolo in se dogovorite kaj se da storiti, da bi učitelji in sošolci spoznali otroka tudi s te plati. To je zelo pomembno za gradnjo otrokove samozavesti in samo sprejetost med sovrstniki.

-          Male zmage so še kako pomembne – v napredek otrok s kakršnimi koli težavami je običajno vloženo ogromno truda. Če se samo spomnim ur učenja matematike, da je bil na koncu rezultat komaj 2. A to so bile za naš največje zmage, vedno smo jih proslavili, se skupaj veselili in nismo pustili, da bi šlo to mimo kar tako. Velikokrat sem si mislila, če bi se nekdo brez težav toliko ur učil matematiko, bi pisal 6 ne samo 5. Primanjkljaj ne pomeni tega, da ti potem nečesa ni potrebno, ampak pomeni, da se je toliko bolj treba truditi. Sistem je neizprosen in trd. Prilagoditve pomenijo majhno pručko, da lažje zlezeš na stol, a vseeno je zlesti treba. Zato proslavite vsako zmago, ki jo doseže vaš otrok, pa naj bo še tako majhna kot 1. zavezane vezalke ali 15 minut mirnega sedenja za mizo v restavraciji.

-          Psihično zdravje otroka in nas samih je veliko bolj pomembno kot ocene v šoli – Pričakovanja učiteljev, nas staršev in včasih celo otrok samih so včasih kruta in neizprosna. Vedno več se srečujem s tem, da otroci nimajo več brezskrbnega otroštva, ampak so stalno pod stresom zaradi šole, ocenjevanj, težkih kovid razmer – enkrat v šoli pa spet na daljavo,… in to otroci, ki nimajo učnih ali vedenjskih težav. Ti otroci z izzivi, pa so za vse to še toliko bolj dojemljivi in dovzetni. Hitro začno odražati stisko z raznoraznimi neprimernimi vedenji ali pa celo psihosomatskimi znaki – boleči trebuščki, driske, boleče glave, pa še kaj bi se našlo, so lahko jasen pokazatelj, da je otrok pod stresom. Če prej nismo tega opazili, je to zadnji opozorilni znak, da pri otroku utripajo vse alarmne luči in, da je zanj vsega preveč. Pomembno je, da to opazimo in ukrepamo. Izprezimo, počijmo, nismo roboti. Enako velja tudi za nas.

-          Otrok nam popolnoma spremeni pogled na svet – naše prejšnje težave se nam lahko zdijo manjše ali celo nepomembne, ko se soočimo z nečem tako čustveno nabitim kot so težave našega otroka. Mogoče začnemo v vsem tem iskati globlji pomen, se sprašujemo zakaj smo ravno mi tisti, ki smo dobili takega otroka. Otroci nam pritiskajo na posebne gumbe in v nas sprožajo boleče vzorce iz našega otroštva in nas s tem silijo, da predelamo še naše težave iz preteklosti. Ta proces je lahko zelo naporen in boleč, saj nam lahko odpre nekatere zelo boleče spomine. A ne vzemimo tega za slabo. To nam omogoča ogromno osebnostno rast. Ob takem otroku se tudi učimo zadeve, ki se jih verjetno nikoli ne bi, od zakonodaje do psihologije. Meni osebno je to tudi začrtalo novo poklicno pot, na katero verjetno ne bi nikoli prišla, če ne bi imela otroka s posebnimi potrebami.

-          Postaviti se zase – velikokrat imamo težave, da se ne znamo ali zmoremo postaviti zase. A za otroka se je veliko lažje. V bistvu se je težko, a za otroka bi naredili vse, zato tokrat zmoremo iti preko tega našega strahu in spregovorimo. Tako se učimo postaviti tudi zase.

-          Skupaj zmoremo več – v našem svetu se dostikrat čuti, da šteje nek individualizem, da moramo biti močni, doseči vse sami, da le to nekaj šteje. Da je na koncu lahko nekje napisano maše ime in za to lahko potegnemo neke zasluge. Tudi sama sem tako dolgo razmišljala. In to me je stalo tudi psihičnega zdravja v nekem obdobju. Šele potem sem spoznala, da velja kot sem tudi nekje prebrala: »Če želiš nekam priti hitro, pojdi sam, če pa želiš priti daleč, pa bodi v timu.« In vzgoja je tek na dolge proge. Pomembno je, da smo povezani kot družina, v katerem ustvarimo sproščeno vzdušje, kjer je dovoljeno povedati vse in izražati svoja čustva ne glede na to kakšna so, da imata partnerja enaka stališča glede vzgoje, da držita skupaj, da se oče aktivno vključuje v vzgojo (adhdjevci očete potrebujejo še toliko bolj, da jim postavijo meje in vzor), da si zgradimo široko socialno mrežo, vključimo babice, dedke, tete strice, če jih le imamo in, če so le pripravljeni sodelovati, tudi varuška je dobrodošla, ko potrebujemo čas zase in za svojega partnerja, za otroka najemimo inštruktorja za predmete, ki mu delajo težave, poiščimo pa si tudi podporo drugih staršev, ki imajo podobne izkušnje, lahko se vključite tudi v kako podporno skupino za starše, sodelujte s šolo in drugimi strokovnjaki. Podpora je ključna. Ni vam potrebno vsega postoriti samim.

Naši otroci nas učijo še marsikaj drugega, lahko bi pisala še v nedogled. A bom na tem mestu tu zaključila. V premislek naj nam bo, kaj so nam naši sončki prinesli s seboj na ta svet, nove poglede, brezpogojno ljubezen, spoznanj do katerih ne bi prišli brez tega otroka, novega znanja in novega upanja za boljši jutri.