KAKO JE BITI MLADOSTNIK S POSEBNIMI POTREBAMI?

Starši otrok s posebnimi potrebami smo običajno še veliko bolj obremenjeni s skrbjo za naše potomce, kot starši otrok, ki teh težav nimajo. Na otroke gledamo skozi prizmo želje vsega najboljšega za njih. Da bi bili srečni, razumljeni, sprejeti v družbi, da bi se dobro učili in bili uspešni tudi kot odrasli, si tako našli dobro službo, našli ljubečega partnerja in si ustvarili družino. Situacija je lahko celo tako huda, da nismo prepričani ali bo naš otrok sploh kdaj lahko samostojen do te mere, da bo zaživel na svoje.

A mogoče pa se preredko vprašamo, kako pa se počuti otrok ali mladostnik, kaj on razmišlja, česa si on želi. Kaj ga moti ali pa ga navdušuje. Kako on vidi svet, druge ljudi, sistem skozi katerega je primoran iti, kako vidi vso to pozornost in vrtenje staršev okoli njega.

Ker se mi zdi ta pogled zelo pomemben, sem o vsem tem povprašala 17 letno mladostnico, ki se je v življenju srečala s kar nekaj diagnozami od ADHDja, diskalkulije, dispraksije in še skolioze in nošnje steznika. Trenutno obiskuje 3 letnik srednje šole, ki jo pelje njenim ciljem na proti. Takole sva se pogovarjali.

Vprašanje (V): Kako se počutiš z vedenjem, da imaš vse te posebnosti?

Odgovor (O): Dokler mi mojih posebnosti nekdo ne omeni ali pa se z njimi srečam pri kakem testu matematike, sploh ne vem, da jih imam. Šele, ko jih nekdo omeni ali pa o kakih simptomih berem kje na internetu, se spomnim, o saj res, to imam tudi jaz.

V: Vidiš to kot prednost ali oviro?

O: Zame ni to ne eno in ne drugo. To sem jaz, to je del mene. Jaz samo sem. Ni ne dobro in ne slabo. To pač je. Bilo bi fino, če bi se lahko bolje osredotočila, ko to rabim, recimo pri pisanju testov in učenju, a so tudi prednosti, na primer super domišljija, ki jo lahko uporabim na področjih, ki me zanimajo.

V: Če bi imela čarobno palčko in bi se lahko začarala v nevrotipično osebo, ki teh težav nima, bi to storila?

O: Ne! Niti slučajno! Nočem biti povprečna. Edino kar bi odčarala sta diskalkulija in dispraksija, ki me občasno ovirata v vsakdanjem življenju, pa pri testih v šoli. ADHDja pa ne bi želela dati stran.

V: Kaj pa ti je najbolj »kul« pri vsem tem in kaj te še posebej moti?

O: Meni je super to, da sem zaradi tega samozavestna, imam bujno domišljijo in to mi omogoča, da se lahko vedno o čem pogovarjam, ustvarjam, pišem pesmi, rišem,… Težave mi povzroča edino začenjanje pogovora in »small talk« - pogovori o »vremenu« in temah, ki me pretirano ne zanimajo. Zato imam tudi malo problemov z navezovanjem novih stikov. Najbolj me moti diskalkulija, saj mi je zardi nje težje na primer pri pretvarjanju merskih enot, kar mi dela sive lase pri kuhanju in sledenju receptom, trenutno me ovira v šoli tudi pri programiranju, saj si težko predstavljam logična zaporedja, pa pri matematiki. Včasih se spotikam tudi ob svoje slabe organizacijske sposobnosti, ampak to ni preveč hudo.

Ilustracija by Tisa Bokun

V: Kako pa dojemaš druge ljudi, sovrstnike,…?

O: Večinoma so prijazni in ok. Dejansko pa lahko začutim ljudi, ki oddajajo slabo energijo. Take ljudi takoj začutim, da me ne marajo. Ampak je to OK, saj tudi jaz ne maram vseh. Skozi osnovno šolo, ki je bila kar pekel, sem se naučila, da me mnenje tretjih oseb, ki niso moji najbližji prijatelji, več ne prizadene. Dobiš trdo kožo. Postalo mi je vseeno kaj si drugi mislijo o meni. Ne maram nesramnih ljudi, tudi na spletu ne, tam se še posebej vsak lahko skrije za svojim ekranom in tipkovnico. Naučila sem se tudi, da če se kdo direktno spravi name, da se postavim zase. In tudi za druge, če vidim, da jih nekdo ustrahuje ali nadleguje. Zelo sem občutljiva za pravičnost. Ne prenesem, da se komu dela krivica.

V: Bi dala kakšen nasvet mlajšim od sebe, otrokom?

O: Go with the flow! Pojdite s tokom. Ne delajte si pretiranih skrbi s šolo in kdo vas mara in kdo ne. Izberite tiste, ki izberejo vas. Pomembno je, da odkrijete svoje prednosti, jih spoznate in uporabite. Razvijajte svoje talente in področja na katerih ste dobri in jih pokažite svetu. Sprejmite se take kakršni ste. Ignorirajte tiste, ki vas nadlegujejo in grdo govorijo. Ti običajno ne znajo drugače, saj so se tega od nekod naučili. Sama sem bila sprva zaradi tega nadlegovanja in žaljena žalostna, ampak sem ugotovila, da sem taka kot sem super. Napumpajte si samozavest. Sama sem ugotovila, da me ti ljudje samo upočasnjujejo pri tem kar rada delam. Zato za njih ni več prostora v mojem življenju. Pa še to, če vas nekdo nadleguje, povejte to takoj odrasli osebi, ki ji lahko zaupate, učiteljici v šoli, staršem doma,…

V: Kaj pa bi rekla staršem?

O: Poslušajte svoje otroke in jim zaupajte. Ne pametujte po svoje. Če nekaj ne naredim na primer za šolo, nisem lena ampak dejansko ne razumem in ne znam. Takrat rabim pomoč in ne kazni in ostrih besed. Uporabljajte pozitivno motivacijo, pogovarjajte in družite se s svojimi otroci. Naj pogovor ne teče cele dneve samo o šoli. Če težite cele popoldneve s šolo je isto kot bi vam šef cele popoldneve težil s službo, čeprav ste ob 3h odšli domov. Omejite delo za šolo na kako uro ali maksimalno dve, če je otrok v višjih razredih. Otrok rabi sprostitev, dejavnosti, ki ga veselijo in vašo pozornost, ki je usmerjena vanj in v stvari, ki njega zanimajo in ne samo šolo in kaj je naredil narobe. Usedite se z njimi in odigrajte z njimi igrico, ki jo imajo radi, povprašajte jih po stvareh, ki njih zanimajo in brez obsojanj prisluhnite.

V: Kaj pa učiteljem polagaš na srce?

O: Naj opazujejo otroke. Naj bodo pozorni na tiste, ki gledajo skozi okno in tiste, ki jim kaj ne gre. In naj ne povzdigujejo samo tistih, ki jim vedno vse gladko teče. Naj opazijo pri teh otrocih, ki imajo težave tudi področja, ki jim ležijo in naj otroke vzpodbudijo, da jih pokažejo pred razredom. Vsi smo enako vredni, vsak ima svoje kvalitete in svoja slabša področja. Naj ne bo povzdignjeno samo šolsko znanje. Učitelji preveč uporabljajo grožnje s cveki, popravci in drugim negativnim motiviranjem. Z grožnjami se nič ne naučimo, od strahu samo zamrznemo in naši možgani se takrat spremenijo v kepo kamna, tako, da se je nemogoče karkoli zapomniti. Učitelji morajo dojeti, da se ljudje lažje in hitreje učimo v sproščenem okolju, kjer se čutimo sprejete, smo pohvaljeni in čutimo, da nas ima učitelj rad. Če učitelj ne mara otrok, ne more biti dober učitelj.

V: Super, hvala za vse super nasvete. Bi še dodala sklepno misel?

O: Sprejmite življenje kot je, postane veliko lažje. In nikoli se ne primerjajte z drugimi!
 
Ta pogovor je mene priznal kar pomiril. Starši velikokrat vidimo stvari hujše kot so. Otrok, ki se je s svojo posebnostjo rodil, pa ne ve kako je biti drugačen. Tak je od rojstva, to je del njega in tak je popolnoma sprejemljiv in v redu. Starši smo tu za to, da mu pomagamo kjer pomoč potrebuje, a nikakor ne za to, da bi ga na vsak način poskušali spremeniti, ga zato vozimo od strokovnjaka do čarovnice, da bi ga naredili takega, kot mislimo mi, učitelji ali družba, da bi moral biti. Ključ je v sprejemanju. In ljubezni. Vsakdo bo na koncu našel svoje mesto pod tem soncem. Naloga nas staršev pa je primarno ta, da otroka slišimo, začutimo in se z njim povežemo na globlji ravni. In kot pravi moja sogovornica … Sprejmite življenje kot je, zaupajte, da se vse odvija točno tako kot se mora.